Zavorni disk se ne obrabi vedno tako, da bi voznik težavo takoj občutil na pedalu. Avto lahko zavira navidez normalno, disk pa je že blizu minimalne dovoljene debeline, ima neenakomerno obrabo ali poškodovano delovno površino. Zato je vprašanje, kako preveriti obrabo zavornih diskov, predvsem vprašanje pravilne meritve in ne le hitrega pogleda skozi platišče.
Zavorni diski, ki jih najdete v kategoriji avtodeli zavore so varnostni del vozila. Pri vsakem zaviranju se skupaj z zavornimi ploščicami segrevajo, hladijo in postopno izgubljajo material. Hitrost obrabe je odvisna od mase vozila, načina vožnje, kakovosti ploščic, mestne vožnje, vleke prikolice ter stanja zavornih čeljusti. Pri lahkem mestnem vozilu lahko komplet zdrži dolgo, pri težjem SUV-ju, dostavniku ali vozilu z veliko vožnje po avtocesti in klancih pa je obraba bistveno hitrejša.
Najprej poiščite minimalno dovoljeno debelino diska
Najzanesljivejši podatek je minimalna debelina zavornega diska, ki jo določi proizvajalec vozila. Pogosto je oznaka, na primer »MIN TH«, vtisnjena na notranjem delu diska oziroma na njegovem zvonu. Pri nekaterih vozilih oznake na vgrajenem disku ni mogoče prebrati zaradi korozije, zato je treba podatek preveriti v servisni dokumentaciji ali po točni identifikaciji vozila.
Ne uporabljajte splošnih številk s spleta. Disk premera 288 mm pri enem motorju ni nujno enak disku istega premera pri drugi izvedbi vozila. Razlikujejo se lahko nominalna debelina, minimalna debelina, višina diska, sredinska izvrtina, pritrditev in zavorni sistem. Pri izbiri novega kompleta zato štejejo podatki za konkretno vozilo, motor, letnik in zavorno izvedbo, v dvomih pa tudi VIN številka.
Minimalna debelina ni priporočilo za naslednji servis, temveč meja izločanja. Disk, ki je na tej vrednosti ali pod njo, je treba zamenjati. Pretanek disk ima manj toplotne mase, se hitreje pregreva in je pri večjih obremenitvah manj stabilen.
Kako preveriti obrabo zavornih diskov z meritvijo
Za pravilno kontrolo potrebujete mikrometer za merjenje debeline diska. Pomembno je, da merite na delovni površini, ne na zarjavelem robu. Meritev skozi platišče je lahko okvirna, za zanesljivo oceno pa je običajno treba sneti kolo.
Vozilo postavite na ravno in trdno podlago, uporabite ustrezno dvigalko ter obvezno varnostno stojalo. Samo hidravlična dvigalka ni dovolj varna podpora za delo ob kolesu. Pred dvigom vozilo zavarujte pred premikom in upoštevajte predpisane dvižne točke proizvajalca.
Ko snamete kolo, najprej očistite območje merjenja zavornega prahu in rahle površinske rje. Nato izmerite debelino približno 10 do 15 mm od zunanjega roba trenjske površine. Ne merite neposredno na robu, kjer nastane izrazit rob iz neobrabljenega materiala. Takšna meritev lahko pokaže večjo debelino, kot jo ima dejanska delovna površina.
Meritev opravite na več mestih po obodu diska. Praktično je preveriti vsaj šest položajev, po tri na vsaki strani oziroma na različnih kotih vrtenja. Če je razlika med meritvami opazna, disk ni enakomerno obrabljen. Prav tako izmerite oba diska na isti premi. Zavore se menjajo po parih, vendar razlika med levim in desnim diskom lahko opozori na zatikajočo čeljust, vodila čeljusti ali neenakomerno delovanje ploščic.
Pomično merilo je lahko uporabno za hitro orientacijo, vendar zaradi roba in manjše natančnosti ni najboljša izbira za končno odločitev. Mikrometer z dovolj velikim merilnim območjem omogoča bistveno zanesljivejše rezultate. Če nimate ustreznega orodja, je bolj smiselna kontrola v servisu kot ugibanje po občutku na pedalu.
Zakaj sam rob diska ni dovolj za diagnozo
Rob na zunanjem ali notranjem delu diska pomeni, da se je trenjska površina obrabila. Ne pove pa sam po sebi, koliko materiala je še ostalo. Pri nekaterih diskih je rob opazen že precej pred minimalno debelino, pri drugih ga zaradi sestave ploščic skoraj ni. Enako velja za videz površine: svetleč in navidez raven disk je lahko pod dovoljeno debelino, zelo rjast disk pa je lahko dimenzijsko še uporaben.
Vizualni znaki, ki zahtevajo ukrepanje
Meritev debeline je ključna, vendar ne odkrije vseh poškodb. Disk preglejte z obeh strani, saj je notranja stran pogosto slabše vidna in lahko zaradi vlage ter cestne soli korodira hitreje. To je posebej pogosto pri vozilih, ki več stojijo, imajo aluminijasta platišča z manj odprtinami ali se vozijo na kratkih relacijah.
Pozorni bodite na globoke krožne brazde, izrazite žlebove, luščenje materiala, razpoke in modrikaste lise. Drobne površinske sledi po daljšem mirovanju lahko ploščice po nekaj zaviranjih očistijo. Drugače je pri globoki koroziji, kjer je delovna površina luknjičasta ali se od nje luščijo plasti. Tak disk ne zagotavlja več enakomernega naleganja ploščice.
Modro-vijolična obarvanost je lahko znak pregrevanja. Vzrok je lahko dolgotrajno močno zaviranje po spustu, vožnja s preobremenjenim vozilom, napačna uporaba zavor ali zatikajoča čeljust. Če sta se disk in ploščica pregrevala, ni dovolj preveriti le debeline. Pregledati je treba tudi prosti pomik vodil, bat čeljusti, stanje zavorne cevi in obrabo ploščic.
Razpoke niso enake običajnim sledem obrabe. Vidne radialne razpoke, razpoke okoli lukenj pri perforiranih diskih ali poškodbe, ki se širijo proti robu, zahtevajo takojšnjo strokovno presojo in praviloma zamenjavo diska. Pri zavornem sistemu ni prostora za odločitev v slogu »bo še za eno sezono«.
Vibracije pri zaviranju niso vedno ukrivljen disk
Tresenje volana ali pulziranje zavornega pedala pri zaviranju vozniki pogosto opišejo kot »kriv disk«. V praksi je vzrok lahko bočno odstopanje diska, neenakomerna sprememba debeline po obodu ali nečistoča med diskom in pestom. Korozija na naležni površini pesta lahko nov disk postavi nekoliko postrani, zato se težava pojavi celo po sveže opravljenem servisu.
Za natančno preverjanje bočnega odstopanja se uporablja merilna ura. Disk se meri po pravilnem pritrjevanju na čisto pesto, pogosto z vijaki kolesa oziroma ustreznimi distančniki, da se simulira dejanska pritrditev kolesa. Preden se disk označi kot neustrezen, je treba preveriti tudi pesto, ležaj kolesa in pravilnost montaže.
Pulziranje lahko povzročijo tudi nanosi materiala ploščice na disk. Ti nastanejo ob pregrevanju ali če voznik po močnem zaviranju dolgo drži pedal pritisnjen, medtem ko vozilo stoji. Zato sama menjava diskov brez odprave vzroka ni vedno trajna rešitev.
Kdaj zamenjati diske skupaj s ploščicami
Če menjate zavorne diske, se praviloma vedno zamenjajo tudi ploščice na isti premi. Stare ploščice so oblikovane po obrabljeni površini starega diska in se na nov disk ne nalegajo optimalno. Posledica so lahko slabše začetno zaviranje, hrup, lokalno pregrevanje in neenakomerna obraba novega diska.
Diske in ploščice menjajte v paru na prednji ali zadnji premi. Hkrati preverite debelino ploščic, stanje vodil čeljusti, manšet batov, pritrdilnih vzmeti in gumijastih delov. Pri električni parkirni zavori na zadnji premi je treba pred posegom slediti pravilnemu servisnemu postopku vozila. Pri nekaterih sistemih je treba aktivirati servisni način, da ne poškodujete pogona parkirne zavore.
Po montaži morajo biti naležne površine pesta čiste, vijaki koles pa priviti z momentom, ki ga predpisuje proizvajalec vozila. Premočno ali neenakomerno priviti vijaki lahko prispevajo k težavam z bočnim odstopanjem. Prvih nekaj sto kilometrov nato zavirajte z občutkom in se izogibajte zaporednim močnim zaviranjem, dokler se ploščice in diski pravilno ne uležejo.
Pravilna izbira zavornih delov ni odvisna samo od premera diska. Preveriti je treba celotno zavorno izvedbo vozila. Če iščete ustrezne avtodele za svoje vozilo, preverite ponudbo v spletni trgovini Avtodeli123.si, pri zahtevnejši identifikaciji pa pred naročilom pokličite in pripravite VIN številko. En natančen podatek pred nakupom je cenejši od napačno naročenega kompleta in ponovnega razdiranja zavor. V spletni trgvini najdete tudi kvalitetno blagovno znamko zavore ATE.